Diližansa: kako je delovala in kako so potovali v njej

Diližansa je bila javna štirikolesna kočija, ki je prevažala plačljive potnike in manjše pošiljke na fiksni poti in po voznem redu. Običajno so jo vlekli štirje konji, včasih šest. Konji niso zdržali cele poti, zato je bila pot razdeljena na odseke, dolge običajno 10 do 15 milj, torej približno 16 do 24 km. Na koncu vsakega odseka, največkrat pri gostilni, je čakala počita vprega — konji, vpreženi skupaj pred eno vozilo. Od teh odsekov, v angleščini stages, je diližansa dobila angleško ime stagecoach.

Niti menjava konj ni naredila iz diližanse hitrega načina potovanja. Do konca 18. stoletja je šla v povprečju približno 8 km na uro in v enem dnevu prevozila približno 100 do 110 km. Udobje in hitrost sta prišla šele z boljšimi cestami in z vzmetenjem koša, v katerem so sedeli potniki: najprej na usnjenih jermenih, pozneje na jeklenih vzmeteh. Ko so v tridesetih letih 19. stoletja začeli voziti vlaki, so diližanse postopoma izginjale z glavnih poti. Na modelu diližanse lahko vidiš, kaj jo je naredilo za potovalni stroj: vzmetenje koša, vrtljivo sprednjo os in mesta za potnike in prtljago.

Kako je delovala diližansa: konji, kolesa in vzmetenje

Diližansa je združevala tri rešitve, brez katerih težka, polna kočija na takratnih cestah ne bi prišla daleč: vprego, ki je vlekla in zavirala, podvozje, ki je lahko zavijalo, in vzmetenje, ki je blažilo udarce.

• Vprega in oje. Konji so bili vpreženi v parih. Sprednji par je usmerjal, zadnji je stal najbližje kočiji in vlekel z ojem — lesenim drogom, povezanim s sprednjo osjo. Pri spustu so se zadnji konji naslonili na jermen okoli križa, povezan z ojem, in tako upočasnili kočijo. Ameriške diližanse tipa Concord so imele tudi lesene zavorne čeljusti, ki jih je kočijaž s stopalko pritisnil na železne obroče zadnjih koles.
• Vrtljiva sprednja os. Os je os, na kateri se vrtita dve kolesi. Zadnja os je bila pritrjena na podvozje; sprednja se je obračala okoli navpičnega zatiča na sredini. Ker je oje šlo na sprednjo os, so jo konji v ovinku usmerili v novo smer. Sprednja kolesa so bila običajno manjša od zadnjih, da so v ovinku stala bližje pod vozilom in da je kočija zavila na manjšem prostoru.
• Vzmetenje koša. Koš, v katerem so sedeli potniki, pri starejših vozilih sploh ni bil vzmeten. Pozneje je visel na debelih jermenih iz več plasti usnja, ki so potekali pod tlemi in bili pritrjeni na podvozje. Koš se je zibal naprej, nazaj in vstran in tako blažil udarce koles. V Roughing It (1872) je Mark Twain ameriško diližanso Concord primerjal z zibalko na kolesih.

Jeklene vzmeti so se na kočijah pojavile že konec 17. stoletja, a so se razširile šele pozneje. Leta 1804 je angleški kočijaš Obadiah Elliott patentiral eliptične listnate vzmeti — dva loka jeklenih trakov, združena na koncih. Koš je potem ležal na vzmeteh pri oseh, težka vzdolžna greda pod vozilom pa ni bila več potrebna. Na bolj gladkih angleških cestah so vzmeti zamenjale jermene. V Ameriki, kjer so bile ceste pogosto le poti z brazdami, je natovorjena kočija v luknjah stisnila vzmeti do podvozja in niso zdržale, zato so tam graditelji ostali pri jermenih.

Kakšno je bilo potovanje z diližanso in zakaj je trajalo dolgo

Potovanje z diližanso je pomenilo polno vozilo, fiksni vozni red in postanke. Znotraj je običajno sedelo štiri do šest potnikov; drugi so potovali na strehi, eden pa tudi na kočijaževem sedežu, dvignjeni klopi spredaj. Prtljaga je šla na streho ali v skrinjo zadaj. Na britanskih poštnih diližansah je oborožen čuvaj stal pri poštni skrinji zadaj.

Menjava konj na postaji je bila kratka, a so potniki ustavljali tudi v gostilnah jesti, piti ali prenočiti. V Ameriki, kjer so bile ceste slabše, so se ljudje stiskali na trdih klopeh, in ko so konji na težkih odsekih šli korakoma, se je del poti bolje šel peš ob vozilu. Zakaj je potovanje trajalo dolgo, pojasnjujejo tri stvari:

• Ritem konj. Vprega s težko kočijo je do konca 18. stoletja šla v povprečju približno 8 km na uro. Sveži konji na postajah so držali ritem, a vsaka menjava in vsak postanek sta podaljšala skupni čas.
• Ceste. Neasfaltirane ceste z brazdami so upočasnjevale vozilo, ob dežju ali zmrzali pa pogosto sploh ni bilo mogoče potovati. Ko so se v Angliji razširile vzdrževane cestninske ceste in podlaga iz drobljenega kamna, je povprečna hitrost narasla z približno 10 na 13 km na uro.
• Vzmetenje. Kočija brez vzmetenja ali obešena na jermenih je v luknjah močno tresla in zibala. Hitrost diližans je narasla šele, ko so se boljšim cestam pridružile jeklene vzmeti.

Kako se je potovanje postopoma pospeševalo, kažejo ti angleški odseki:

Zakaj je železnica izrinila diližanso

Železnica je diližansi vzela tisto, na čemer je stala njena trgovina: hitrost in pošto. Diližanse in poštne kočije niso mogle konkurirati hitrosti vlakov, pošta pa je kmalu prešla na tire. Lokomotiva poleg tega ne potrebuje sveže vprege vsakih nekaj deset kilometrov.

Med Liverpoolom in Manchestrom je železnica pošto prvič prepeljala 11. novembra 1830. V začetku štiridesetih let 19. stoletja večina diližans, ki so odhajale iz Londona, ni več vozila. Diližanse so se ohranile, kjer tire še niso segali: v oddaljenih delih Anglije do petdesetih let 19. stoletja, v Franciji na nekaterih mestih do prihoda avtobusov. Skozi Združene države so vozile, dokler leta 1869 ni bila gotova železnica od obale do obale, ameriške diližanse Concord pa so ostale v redni službi do 20. stoletja.

Diližansa torej ni izginila naenkrat. Umikala se je odsek za odsekom, kot so se širili tiri. Kako deluje stroj, ki jo je zamenjal, prebereš v članku Parna lokomotiva: kako para vrti kolesa in kaj pokaže model.

Kaj opaziti na modelu diližanse

Leseni model diližanse ne pokaže, kako hitro je šla, temveč kako je bila zgrajena. Kaj točno tvoj model kopira, vidiš iz navodil in slik. Med gledanjem opazi te točke:

• Vzmetenje koša. Poglej s strani pod koš in poišči jermene ali loke vzmeti med košem in podvozjem. Nato rahlo pritisni s prstom na en vogal koša. Če se koš premakne in vrne, model kopira vzmetenje. Če se ne premakne, je vzmetenje le nakazano z obliko — ne pritiskaj naprej na koš, da se spoji ne zrahljajo.
• Sprednja os. Rahlo zavrti oje ali sprednji del podvozja vstran. Če se sprednja os vrti okoli zatiča in zadnja ostane ravna, model zavija kot prava kočija. Primerjaj tudi velikost koles: manjša sprednja v ovinku stojijo bližje pod vozilom. Ko je os trda, se ustavi in poglej v navodilih, ali se mora vrteti, preden forsiraš naprej.
• Prenos gibanja. Če ima model mehanizem, na primer glasbeno skrinjico, ga rahlo potisni po mizi in opazuj, katero kolo ali os se vrti z mehanizmom. Kjer zobnik dotakne os, gibanje koles preide na mehanizem. Ko mehanizem stoji, medtem ko se premikaš, kolesa morda drsijo po mizi ali nekaj blokira zobnike.
• Mesta za ljudi in prtljago. Najdi kočijažev sedež spredaj, vrata koša, stopnico in skrinjo ali ploščad za prtljago. Vsak od teh delov pripada nečemu v potovanju z diližanso: sedež kočijažu, koš in streha potnikom, skrinja kovčkom ali pošti.

Če se kolesa ali os na gotovem modelu težko vrtita ali mehanizem zatika, so koraki za iskanje trenja v članku Mehanizem se zatika: kako najti trenje in ga odpraviti.

Te dele lahko na primer pogledaš na modelu Lesena mehanska 3D sestavljanka - Diližansa ROKR AMKA1. Po opisu trgovine ga lahko vlečeš, zavija do 25 stopinj levo in desno ter med vožnjo predvaja melodijo Greensleeves. Ima tudi stopnice, odpiralni prostor za stvari in vrata. Po podatkih trgovine je predviden od 14. leta.

Pogosta vprašanja