Mlin na veter: kako veter zavrti mlinske kamne

Krila mlina na veter so po dolžini rahlo zasukana, zato jih veter, ki piha vanje od spredaj, ne potisne nazaj, ampak jih ves čas suka na isto stran. Krila se vrtijo skupaj z gredjo, na katero so pritrjena. Velik zobnik na tej gredi vrti manjše kolo na navpični gredi, ta pa vodi gibanje navzdol skozi mlin vse do mlinskih kamnov.

Mlinska kamna ležita drug na drugem. Spodnji miruje, zgornji se vrti nad njim, zrnje, ki pada v odprtino v njegovi sredini, pa se v ozki reži med njima melje v moko. Vse to deluje le, ko krila stojijo čelno proti vetru. Zato so pri starejših mlinih obračali ves mlin, pri poznejših pa le streho s krili.

Kako veter zavrti krila in kako gibanje pride do kamnov

Krilo mlina je lesena mreža, na katero je mlinar napenjal jadrovino, torej trdno tkanino. Večina mlinov ima štiri krila. Mreža je vzdolž krila rahlo zasukana, zato veter pritiska na platno poševno in krilo se vedno umakne v isto smer. Gledano od spredaj se krila nizozemskih mlinov vrtijo v nasprotni smeri urnega kazalca.

Moč mlina je mlinar uravnaval s tem, koliko platna je razpel. Ob šibkem vetru ga je napel čez vso mrežo, ob močnem ga je deloma zvil, mlin pa je moral pri tem ustaviti. Od konca 18. stoletja so v Britaniji nastajala krila z loputami, ki so se moči vetra prilagajala sama, na primer krila Williama Cubitta iz leta 1807.

Od kril gre gibanje skozi mlin v nekaj korakih:

1. Gred kril. Krila so pritrjena na skoraj vodoravno gred v glavi mlina. Ko se vrtijo krila, se vrti vsa gred.
2. Zavorno kolo. Na gredi sedi velik zobnik z zobmi na boku. Imenuje se zavorno, ker je okoli njegovega oboda zavora: ko jo je mlinar zategnil, sta kolo in krila upočasnila ali se ustavila.
3. Navpična gred. Zobje zavornega kolesa zagrabijo v manjše kolo na navpični gredi. Ta par koles spremeni vrtenje okoli vodoravne osi v vrtenje okoli navpične osi, navpična gred pa vodi gibanje navzdol skozi nadstropja mlina.
4. Kolo za kamne. Niže na navpični gredi je še en velik zobnik. Zagrabi v majhne zobnike, od katerih vsak poganja en par mlinskih kamnov. Majhen zobnik se je dalo izvleči iz prijema, zato je en par kamnov lahko miroval, medtem ko so drugi mleli.
5. Mlinski kamni. Zgornji kamen se vrti nad spodnjim, ki se ne premika. Zgornji kamen lahko tehta tudi več kot tono in prav njegova teža pomaga zmleti zrnje.

V manjših mlinih, kjer je bila vsa naprava v eni vrtljivi leseni hišici, je kolo na gredi kril kamne poganjalo tudi neposredno, brez dolge navpične gredi. Načelo je enako: zobniki prenesejo vrtenje kril na vrtenje kamna.

Zrnje pada od zgoraj v odprtino v sredini zgornjega kamna in pride med kamna. V njuni ploskvi so vklesani žlebovi, ki pri vrtenju zrnje režejo in meljejo, moko pa potiskajo proti robu, kjer pride iz kamnov. Kamna se pri tem ne smeta dotikati. Režo med njima je mlinar nastavljal tako, da je zgornji kamen rahlo dvignil ali spustil: manjša ko je reža, bolj fina je moka.

Zakaj se mora mlin obrniti proti vetru

Krila dajo največ moči, ko stojijo pravokotno na veter, čelno proti njemu. Ko se veter obrne in piha od strani, ga krila ujamejo manj in mlin izgublja moč. V severozahodni Evropi, kjer veter pogosto spreminja smer, je zato moral imeti vsak mlin možnost obrniti krila za vetrom.

Prvi evropski mlini na veter s krili, ki se vrtijo v navpični ravnini, so se pojavili v 12. stoletju na severu Francije, v Flandriji in v vzhodni Angliji. Najstarejša zanesljiva omemba izvira iz angleškega Yorkshira iz leta 1185. Prvi tip je bil mlin na stebru, konec 13. stoletja pa se mu je pridružil mlin s trdnim stolpom. Oba tipa obračanje rešujeta drugače:

Stolpa nizozemskega mlina ni treba obračati, zato je bil lahko višji, krila pa daljša. Dolga krila na višini ujamejo več vetra in mlin dela tudi ob šibkejšem vetriču.

Leta 1745 je angleški kovač Edmund Lee patentiral vetrno kolesce. To je majhno kolo zadaj na strehi, obrnjeno pravokotno na velika krila. Dokler veter piha na mlin od strani, se kolesce vrti in prek zobnikov počasi obrača streho. Ustavi se šele, ko stoji vzporedno z vetrom, takrat pa so velika krila natanko proti vetru. Vetrna kolesca so se razširila predvsem v Angliji, na Danskem in v Nemčiji, drugod so ostala redka.

Oba tipa mlinov sta stala tudi na Slovaškem. V kraju Holíč bakrorez iz leta 1801 prikazuje lesen mlin nemškega tipa, ki se je s pomočjo oja v celoti vrtel na hrastovem stebru. Pozneje so tam postavili kamnit trinadstropni mlin nizozemskega tipa, ki izvira iz 80. let 19. stoletja. Do leta 1926 je imel vrtljivo stožčasto streho s krili, nato jo je zamenjala opečna kupola. To je edini ohranjeni mlin na veter na Slovaškem.

Zakaj so mlini na veter skoraj izginili iz pokrajine

Mlini na veter niso izginili naenkrat in ni jih izpodrinil en sam izum. V 19. stoletju so jih v Evropi še vedno veliko gradili. O njih so odločili novi načini mletja in novi motorji, ki so lahko delovali ne glede na veter.

V drugi polovici 19. stoletja so nastajali veliki mlini na parni pogon. Namesto kamnov so v njih zrnje mleli kovinski valji v mnogih zaporednih korakih. Takšno mletje je ustrezalo trdi uvoženi pšenici in dajalo več fine bele moke, po kateri je naraščalo povpraševanje. Velike mline so gradili ob pristaniščih in vodnih poteh, kamor je žito pripeljala ladja.

Majhni mlini za žito, ki so mleli za okoliške vasi, so zdržali dlje. Na Nizozemskem jim dragi parni stroji dolgo niso mogli konkurirati. Upadati so začeli predvsem, ko so prišli motorji z notranjim zgorevanjem in elektromotorji, v prvih desetletjih 20. stoletja. Od začetka 80. let 19. stoletja do leta 1923 je tam izginilo skoraj 30 % mlinov.

Podobno usodo je imel tudi mlin v kraju Holíč: mleti so v njem prenehali po prvi svetovni vojni, nato je dolgo propadal. Danes je narodni kulturni spomenik.

Na kaj biti pozoren pri maketi mlina na veter

Maketa mlina na veter prikazuje iste dele kot pravi mlin, pogosto poenostavljeno. Katere od njih ima tvoja maketa in kateri se premikajo, izveš iz njenih navodil in slik. Pri ogledu se osredotoči na ta mesta:

• Tip mlina. Poglej, ali maketa stoji na stebru in se vrti v celoti ali ima trden stolp in vrtljivo streho. Pri mlinu s stolpom poišči zadaj na strehi oje ali vetrno kolesce.
• Krila. Preštej jih in opazi, ali imajo mrežo kot prava krila, na katero se je napenjalo platno. Poglej jih od strani: če so lopatice ena proti drugi rahlo poševne, vidiš isto zasukanost, ki krila v vetru zavrti.
• Mesto, kjer se spremeni smer vrtenja. Poišči mesto, kjer gred kril vstopa v glavo mlina. Če maketa prikazuje prenos, sta tam dva zobnika, katerih osi oklepata pravi kot. Tu se vodoravno vrtenje spremeni v navpično, tako kot pri zavornem kolesu pravega mlina.
• Navpična gred in kamni. Poglej, ali navpična gred vodi navzdol skozi stolp in ali maketa nakazuje mlinske kamne. Primerjaj, koliko zobnikov je med krili in kamni.
• Pogon. Pri maketi gibanje navadno ne nastane v vetru, ampak na primer v napeti elastiki ali pri vrtenju ročice. V navodilih preveri, s katerim kolesom pride gibanje v mehanizem. Pri pravem mlinu je moč šla od kril do kamnov, pri maketi gre lahko obratno, od pogona do kril.

Dokončano maketo lahko razstaviš tudi s krili v položaju, s katerim so nizozemski mlinarji pošiljali sporočila v okolico. Krila v obliki križa kot znak plus so pomenila, da mlin le kratko počiva in da bo mlinar kmalu nadaljeval. Krila v obliki črke X so pomenila daljši počitek. S krili so naznanjali tudi veselje in žalost, natančen položaj pa se od kraja do kraja razlikuje.

Če se krila ali zobniki na dokončani maketi vrtijo težko ali se zatikajo, postopek iskanja trenja najdeš v članku Mehanizem se zatika: kako najti trenje in ga odpraviti.

Če si želiš te dele ogledati na lastni maketi, lahko posežeš po leseni maketi Vetrnica Eco Wood Art. Po opisu v trgovini ima 227 delov, ki se sestavijo brez lepila, krila se po sestavljanju vrtijo zahvaljujoč pogonu z elastiko, odprta konstrukcija stolpa pa omogoča pogled v mehanizem. Vetrnica Eco Wood Art je po podatkih v trgovini namenjena od 14. leta naprej.

Pogosta vprašanja